Home

KONTAKTNI PODATKI

SPLOŠNA BOLNIŠNICA
"DR. FRANCA DERGANCA" NOVA GORICA

Ulica padlih borcev 13A
5290 Šempeter pri Gorici

Telefon: +386 (0)5 330 1000
Faks:      +386 (0)5 330 1057
E-poštatajnistvo.direktorja@bolnisnica-go.si

Zgodovina

bolnisnica
Prva severno-primorska bolnišnica v Vipavi leta 1945
Prva severno-primorska bolnišnica v Vipavi leta 1945
Ajdovski infekcijski oddelek
Ajdovski infekcijski oddelek
Razdelitev takratne bolnišnice na več oddelkov
Razdelitev takratne bolnišnice na več oddelkov
S preselitvijo nastane tudi nov radiološki oddelek
S preselitvijo nastane tudi nov radiološki oddelek
Začetek gradnje bolnišnice v Šempetru pri Novi Gorici leta 1970
Začetek gradnje bolnišnice v Šempetru pri Novi Gorici leta 1970
Med gradnjo bolnišnice v Šempetru pri Novi Gorici
Med gradnjo bolnišnice v Šempetru pri Novi Gorici
Konec prve faze izgradnje bolnišnice v Šempetru pri Novi Gorici leta 1975
Konec prve faze izgradnje bolnišnice v Šempetru pri Novi Gorici leta 1975
prof.dr. Franc Derganc
prof.dr. Franc Derganc

Ustanovitev vipavske bolnišnice po drugi svetovni vojni

Po končani drugi svetovni vojni, ko so se razmere na Primorskem zaradi mednarodnih sporazumov spremenile (ustanovitev cone A in B), se je takim spremembam morala prilagoditi tudi zdravstvena ureditev. Primorska je izgubila svoje naravno in geografsko središce, mesto Gorico, v katerem so ostale tudi najpomembnejše zdravstvene ustanove, predvsem bolnišnica.

Že ob koncu vojne so upravni organi tedanje oblasti in zdravstveni organi IX. korpusa (enote narodno-osvobodilne vojske, ki je delovala na Primorskem) pripravljali načrte o prevzemu zdravstvenih ustanov v Gorici, kar se je po osvoboditvi tudi uresničilo, toda le do ustanovitve cone A na tem območju. Po razdelitvi Primorske na dve coni, pa je postalo poglavitno vprašanje, kje namestiti bolnišnico za potrebe jugoslovanske cone B, kar je pomenilo območje večjega dela Primorske. Tako se je v nuji zgodilo, da so s pomočjo tedanje jugoslovanske armade v zasilno preurejeni stavbi v Vipavi, kjer so prej stanovale družine italijanskih častnikov, uredili bolnišnico, ki je začela z delom že 5.avgusta 1945. leta.

Bolnišnica v Vipavi je imela kirurški in interni oddelek, skupaj 85 bolniških postelj. Kmalu zatem so v zasilno preurejeni stavbi v Ajdovščini odprli še infekcijski oddelek s 30 posteljami. Tako organizirana bolnišnična služba je morala pokrivati vse potrebe prebivalstva takratne cone B.

To je bilo obdobje intenzivnega dela, da bi zdravstveno službo uredili na zadovoljiv način, saj so tedaj po Primorskem ustanavljali še:

  • protituberkulozne dispanzerje,
  • lekarne,
  • reševalne in razkuževalne postaje,
  • splošne ambulante in
  • materinske posvetovalnice.

V bolnišnici v Vipavi sta sprva delala le dva zdravnika ter večinoma priučeno medicinsko osebje. Poleg zdravljenja bolnikov in ranjencev, so morali zdravniki poučevati laično osebje o osnovnih medicinskih zadevah in o negi bolnikov. Prve korake nove bolnišnice so nenehno spremljali slaba opremljenost z medicinskimi aparati, pomanjkanje zdravil in sanitenega materijala, vendar je požrtvovalno medicinsko osebje z iznajdljivostjo reševalo vse probleme.

Med zdravstvenimi delavci, ki so začeli to pionirsko delo in vložili veliko truda, da je bolnišnica zaživela in delala, je treba omeniti:

  • dr. Franca Marušiča iz Solkana, ki je organizacijsko vodil oddelek za zdravstvo pri takratnem Pokrajinskem narodno osvobodilnem odboru v Ajdovščini in je bil eden od ustanoviteljev vipavske bolnišnice, 
  • prvega ravnatelja kirurga dr. Franca Žvanuta, 
  • predstojnika kirurškega oddelka prim. dr. Ivana Peršiča ter prim. dr. Avgusta Špacapana, 
  • predstojnika internega oddelka prim. dr. Marijana Rozmana in še veliko drugih, ki so z napornim delom in znanjem ter predanostjo opravljali svoje delo.

Preselitev vipavske bolnišnice v novo poslopje

Kljub temu da se je bolniškim objektom v Vipavi in Ajdovščini pridružilo še nekaj manjših bolniških ustanov v Senožečah, Postojni, Valdoltri in Šempetru pri Gorici, katerih zmogljivost je bila omejena, se je vedno bolj kazala potreba po večji bolnišnici, ki bi zapolnila izgubo bolnišnic v Trstu in Gorici in izboljšala zdravstveno službo Primorske. Tako se je že zgodaj pojavila zamisel o novem in večjem zdravstvenem središču Goriške oziroma severne Primorske. Odločitev je padla na Novo Gorico, mesto, ki je začelo rasti ob stari Gorici kot središče jugoslovanskega dela Goriške.

Pravgotovo lahko pripišemo največ zaslug za to idejo in njeno uresničitev ponovno pokojnemu Dr. Francu Marušiču, ki je veliko let skrbno in vztrajno zbiral gradivo, pripravljal analize in nastopal z argumentiranimi zahtevami, kako nujno je, da Primorska dobi novo in večjo bolnišnico. S svojimi somišljeniki je utemeljeval to nujnost, saj je celotna Primorska ostala brez bolniških institucij, ki so ostale na drugi strani meje. Dežela je bila prizadeta, zdravstveno stanje prebivalstva izredno slabo, vojne posledice so še vrsto let negativno vplivale na zdravstveno stanje prebivalstva. Nenehna rast števila bolnikov v vipavski bolnišnici je še bolj razkrivala nevzdržnost razmer, v katerih je bolnišnica delovala.

Dne 29. septembra 1956 je Okrajni ljudski odbor Gorica sprejel odločitev, da se ustanovi Splošna bolnišnica Gorica v Šempetru pri Gorici, kar je pomenilo, da se izvrši delna premestitev že obstojece bolnišnice v Vipavi v novo poslopje v Šempetru pri Gorici.

V ta namen so poslopje, ki je bilo namenjeno za časa Italije sirotam padlih italijanskih letalcev preuredili in nadzidali za eno nadstropje.

Splošna bolnišnica v Šempetru pri Gorici je tako imela naslednje oddelke:

  • oddelek za kirurgijo, ki se je 16. decembra 1956 preselil iz Vipave v Šempeter in dobil 95 postelj, 
  • oddelek za otorinolaringologijo, imel je sprva 40, nato 53 bolniških postelj, 
  • oddelek za pediatrijo s 65 posteljami, 
  • oddelek za ginekologijo s 26 posteljami, 
  • interni oddelek z začasnim sedežem v Vipavi z 80 posteljami, oddelek se je 15. aprila 1964 preselil v preurejeno stavbo bivše občinske uprave v Šempetru pri Gorici, 
  • infekcijski oddelek z začasnim sedežem v Ajdovšcini s 33 bolniškimi posteljami.

Ob ustanovitvi bolnišnice je bilo že določeno, da ima ta naslednje skupne medicinske službe:

  • rentgenološki odsek, 
  • biokemični laboratorij in 
  • lekarno z drugimi pomožnimi dejavnostmi.

Lokacijske rešitve so bile začasne in so zavirale v naslednjih letih uspešen organizacijski in strokovni razvoj bolnišnice.

Gradnja novega poslopja bolnišnice v letih 1964-1985

Po zaslugi pionirskega dela dr. Franca Marušiča, ki je zbral vse gradivo za dokazovanje potrebe po gradnji nove bolnišnice, skupaj z takratnim direktorjem bolnišnice dr. Lojzetom Rotom in direktorjema, ki sta mu sledila, prim. dr. Jožetom Valentinčičem in prim. dr. Marjanom Rozmanom, so ideje o gradnji novega objekta postale ponovno aktualne. Tako so te analize in programi botrovali začetku gradnje bolnišničnega objekta, ki se je začela decembra 1964. leta in se je 1965. leta nadaljevala. Nadaljnjo gradnjo bolnišnice in tudi njen strokovni razvoj so ustavili ukrepi gospodarske reforme za pet let.

Že koncem leta 1970 so se začeli kazati znaki izboljšanja in družba je zdravstvu namenila več sredstev. Leta 1970 je skupščina občine Nova Gorica z odlokom ustanovila Sklad za izgradnjo bolnišnice. Začele so se intenzivne priprave za nadaljevanje gradnje. Upravni odbor za izgradnjo bolnišnice, ki ga je vodil Tine Remškar, je bil sestavljen iz vidnih predstavnikov gospodarstva, družbeno-političnih skupnosti severnoprimorske regije in predstavnikov bolnišnice. Pripravljal je vse potrebno za pospešeno gradnjo bolnišnice. Medicinska skupina, ki jo je vodil prim. dr. Ciril Šubic in je bila sestavljena iz strokovnih delavcev bolnišnice, je pripravljala strokovno utemeljene rešitve za gradbene projektante in arhitekte.

V vsem obdobju gradnje bolnišnice, do dokončanja, so kot vodilni delavci sodelovali v zaporedju:

  • direktor prim. dr. Zoran Poljšak in diplomirani pravnik Jože Rigler, 
  • direktor dipl. pravnik Viktor Makarovič in šef zdravnik prim. dr. Vasja Klavora, 
  • direktor dr. Peter Tomanovič in dipl. pravnik Marjan Novak,
  • skupaj z vodilnimi strokovnimi šefi posameznih oddelkov bolnišnice ter predsedniki takratnih samoupravnih organov.

Tako široko zasnovana akcija je prepričala občane takratnih severnoprimorskih obcin, Ajdovščine, Nove Gorice in Tolmina, da so se trdno odločili, da z lastno udeležbo, s samoprispevkom realizirajo zastavljen projekt. Zavedali so se, da je izgradnja prepotrebne nove bolnišnice enkratno dejanje, ki bo zahtevalo veliko sredstev in naporov in bo to služilo tudi bodočim generacijam. Referendum o samoprispevku je uspel in gradnja je stekla. Določen delež je prispevala tudi republika, čeprav je bil za začetek gradnje odločilen uspešen dogovor o samoprispevku.

Izgradnja hospitalnega dela bolnišnice, takoimenovana I. faza, je bila dokončana koncem leta 1975. Aprila meseca so se v novo stavbo preselili internistični, kirurški, pediatrični, otorinolaringološki in ginekološki oddelek. Oddelki so dobili odlične in sodobne namestitvene pogoje. Ostal je nerešen problem funkcionalnih enot, predvsem pa najzahtevnejših oddelkov in služb:

centralne intenzivne terapije, operacijskega bloka in porodnišnice. Sklad za izgradnjo bolnišnice je nadaljeval svoje delo. Gradnja je doživljala plime in oseke zaradi pomanjkanja denarja in sprememb predpisov o načinu zbiranja sredstev.

Splošna gospodarska situacija se je ponovno slabšala. V letu 1979 so končno dokončali in sodobno opremili porodnišnico v 3. nadstropju bolnišnice, kamor se je oddelek preselil iz nemogočih in zasilnih prostorov pomožne stavbe Coroninijeve graščine.

V istem obdobju je prišlo do dogovora, da se Bolnišnica za invalidno mladino v Stari Gori združi z bolnišnico v Šempetru. Združitev so narekovali strokovni in ekonomski elementi. S tem je bolnišnica kot zaključena delovna organizacija dobila v Stari gori dva oddelka: ortopedski oddelek in oddelek za rehabilitacijo spastikov, ki je služil potrebam celotnega slovenskega prostora.

Nadaljevala se je gradnja operacijskih prostorov in prostorov centralne intenzivne nege. V letu 1980 je delo zaradi prenehanja dotoka finančnih sredstev zastalo, čeprav so bili operacijski blok, intenzivna enota, ambulantno poliklinični trakt in C trakt gradbeno dokončani. Bolnišnica je prevzela gradbeni objekt, ki pa ga v celoti ni mogla uporabljati zaradi nedokončanih del. Tako se je bolnišnica znašla pred najtežjo nalogo, da dokonča in opremi najzahtevnejše dele bolnišnice.

Nova pridobitev je bilo odprtje centralne intenzivne nege leta 1982. Operacijski prostori so bili dokončani leta 1983, tedaj se je v njih začelo tudi delo. Dokončno so v letih 1984 in 1985 usposobili ambulantno-poliklinični trakt in C trakt, kjer so namestili nov rentgenološki oddelek in ambulantne prostore.

Vzporedno z vsemi temi napori in delom, so tekla tudi dela v stari stavbi bolnišnice. Tam je uspelo skozi zadnje desetletje urediti primerne prostore za dializo. V stavbo so se preselili: 

  • lekarna, 
  • centralni laboratorij, 
  • radioizotopni laboratorij, 
  • transfuziološka služba, 
  • ginekološke in internistične ambulante, 
  • nevrološka ambulanta ter 
  • ambulanta za akupunkturo.

V 2. nadstropju je dobil prostore okulistični oddelek s svojimi ambulantnimi prostori, v 3. nadstropju pa ortopedski oddelek, ki se je preselil iz Stare gore.

Za potrebe upravnih enot bolnišnice in tehničnih služb so bili primerno urejeni prostori v stavbi Coroninijeve graščine in baraki ob bolnišnici. Tako je po več kot petdesetih letih, od pionirskih začetkov v Vipavi, v Šempetru pri Gorici zrasla regijska bolnišnica, ki je dosegla zavidljiv strokovni in organizacijski nivo, katerega so deležni prebivalci Zgornjega Posočja, Goriške, Brd, Krasa in Vipavske doline.

Vasja Klavora

Profesor Doktor Franci Derganc - zdravnik po katerem se imenuje naša bolnišnica

Profesor doktor Franci Derganc se je rodil 2. maja 1911 v Ljubljani kot sin znamenitega slovenskega kirurga, lastnika sanatorija Emona. Medicino je študiral najprej v Ljubljani in Zagrebu, zatem pa v Pragi. Promoviral je leta 1935 na medicinski fakulteti v Beogradu. Specializacijo iz kirurgije je začel leta 1938 v Ljubljani, naslednji dve leti pa se je izpopolnjeval v Parizu na urološki kliniki pri profesorju Chevassuju in na ortopedski kliniki pri profesorju Mathieuju. Leta 1941 je postal asistent-pripravnik na novoustanovljeni kirurški kliniki v Ljubljani, marca istega leta pa je v Beogradu opravil specialistični izpit iz kirurgije.Ob okupaciji Slovenije se je od vsega začetka pridružil Osvobodilni fronti. Z doktorji Lavričem, Brecljem, Žumrom in drugimi je sodeloval pri zdravljenju ranjenih borcev-ilegalcev. Sodeloval je tudi pri vzgoji medicincev, izbranih za delo v partizanskih enotah. Skupaj z dr. Žumrom je bil junija 1942 aretiran, obsojen na štiri leta in pol ječe ter sredi novembra 1942 odgnan v zapore v Italijo (Bologna, Castelfranco-Emilia, Modena, Verona, Trento). Šele decembra 1943 mu je uspelo, da se je v Trentu rešil in prišel v Ljubljano. Takoj je spet navezal stike z ilegalci, člani OF in se pripravljal na odhod v partizane. Potem, ko se je nekoliko okrepil, je odšel. Po zvezi v Kranju je avgusta 1944 že prišel prek Martinj vrha, Cerknega, Vojskega na Lokve, kjer je bilo tedaj poveljstvo IX. korpusa. Kot specilaist kirurg je bil zadolžen, da ustanovi kirurško ekipo. Septembra je bila le-ta formirana in opremljena z vsem potrebnim za to zahtevno delo. Doktor Derganc je skrbel za to, da je bilo v nahrbtniku vedno pri roki dovolj potrebnega sanitetnega materiala za 20 težjih in 30 lažjih operacij. Kadar kirurška ekipa ni sodelovala v bojnih operacijah, se je doktor Derganc zadrževal v SVPB "Pavla", kjer je opravil 23 operacij ali pa v SVPB "Franja", kjer je opravil 104 operacije. Ob množičnih žrtvah 11. maja 1945 na goriškem gradu je v nekaj dneh oskrbel vse ranjence.

Po vojni je postal asistent na Ortopedski kliniki v Ljubljani, istočasno pa je delal v Bolnišnici za osteoartikularno tuberkulozo (OAT) v Valdoltri, ki je tedaj tam nastajala, kasneje pa še v Rovinju. Uvedel je najnovejše operativne in konzervativne metode zdravljenja. Valdoltra je tako ob njegovi pomoči že leta 1946 postala Zvezni inštitut za OAT. Leta 1949 je bila posebej za Slovenijo ustanovljena bolnišnica za OAT v Šempetru pri Gorici in doktor Franc Derganc je bil imenovan za honorarnega direktorja te ustanove. Ko se je leta 1957 ta bolnišnica preselila v Valdoltro, je doktor Derganc prišel v Ljubljano in pričel s stalnim delom na Ortopedski kliniki. Tega leta je postal tudi izredni profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani, kjer je bil leta 1960 izvoljen za prodekana.Hkrati z delom na Ortopedski kliniki je doktor Derganc prevzel še organizacijo na novoustanovljeni Bolnišnici za predšolsko invalidno mladino v Stari Gori pri Gorici. Tu je začel razvijati novo dejavnost: kompleksno rehabilitacijo invalidnih otrok. Po njegovi zaslugi je bolnišnica v Stari Gori postala prva tovrstna ustanova v naši državi in prvi center za rehabilitacijo spastičnih otrok v tem delu Evrope.

"Ni neskaljenega veselja in sreče v človeškem življenju. Dokler pa si živ, moraš prenesti tudi najtežje in živeti naprej."

Na ortopedski kliniki v Ljubljani je bil od ustanovitve dalje eden njenih stebrov. Na njem so slonele odgovorne naloge pri organizaciji pouka ortopedije. Leta 1959 je postal prvi predavatelj fizikalne medicine in rehabilitacije. Kot odgovoren in praktičen pedagog je pri tem delu napisal tudi nekaj knjig, in sicer: Osnovni pojmi iz ortopedije za srednje medicinske šole, Osnovni pojmi iz fizioterapije za srednje medicinske šole. Pozneje je iz istih tem izdal tudi skriptoosnovni za medicince. Posebej je izdal tudi skripto Osteo-artikularna tuberkuloza za medicince. Poleg praktičnega dela v bolnišnici v Stari Gori je napisal še obsežno razpravo z naslovom Razvojno prizadeti otroci na lokomotornem aparatu v SR Sloveniji. Za to delo je prejel nagrado Sklada "Borisa Kidriča". Leta 1969 je v Univerzitetni založbi v Ljubljani izdal učbenik za študente medicine Osnove fizikalne terapije. Poleg tega je napisal blizu 40 raznih strokovnih člankov s področja ožje ortopedije, osteoartikularne tuberkuloze in rahbilitacije, kakor tudi več strokovnih člankov s svojega področja. Plodno je sodeloval v društvenem življenju zdravniških organizaciji. Od leta 1958 je bil član inozemskega strokovnega društva SICOT v Bruslju (Societe Internationale de Chirurgie Ortopedique et de Traumatologie). Bil je član redakcijskega odbora revije Acta Chirurgica Iugoslavica. Slovensko zdravniško društvo je na svojem rednem letnem občnem zboru 3. aprila 1970 v Celju imenovalo za častne člane Slovenskega zdraviškega društva štiri zdravnike, med temi tudi profesorja doktorja Franca Derganca. Za svoje delo je bil odlikovan z Redom zaslug za narod III. stopnje in z Redom za delo III. stopnje.Leta 1968 se je prvič resno oglasila bolezen in doktor Derganc je bil upkojen. Društveno in pedagoško delo je še vedno opravljal. Še vedno je našel v sebi toliko moči, da je zbral in uredil svoje partizanske beležke in spomine ter pri Partizanski knjigi leta 1971 izdal knjigo Okrvavljena roža, spomini partizanskega zdravnika. To je svetal spomin ne le na njegove stanovske kolege in številne prijatelje, temveč dragocen doprinos našemu zgodovinopisju. Iz knjige veje prelep značaj doktorja Derganca humanista in njegova velika ljubezen do trpečega slovenskega naroda. Še enkrat je pred smrtjo lepo presenetil svoje stanovske kolege. Bilo je na koncertu Slovenskega zdravniškega društva leta 1972. Tedaj je doktor Derganc sedel za klavir in občuteno igral Chopinove skladbe. Tako se je poslovil. 10. maja 1973 se je ustavilo plemenito srce tega velikega humanista in neumornega delavca. Sorodniki, prijatelji in stanovski kolegi so mu izpolnili zadnjo željo: na pokopališču v Šempetru pri Gorici so mu ob hčerki Marinki uredili njegovo zadnje domovanje.

Profesor doktor Franci Derganc pa ni in ne more biti pozabljen. Člani goriške podružnice Slovenskega zdravniškega društva so dali pobudo, naj se nova bolnišnica v Šempetru pri Gorici imenuje po njem. To pobudo so kmalu zatem podprli na seji skupščine tudi člani skupnosti zdravstvenega zavarovanja delavcev in kmetov za območje občin Nova Gorica, Tolmin in Ajdovščina. 8. maja 1974 so člani delavskega sveta novogoriške splošne bolnišnice na slovesni seji dali svoji ustanovi naslednje ime:

SPLOŠNA BOLNIŠNICA "DR. FRANCA DERGANCA" NOVA GORICA