+386 (0)5 330 1000
Zdravnik Marko Dobravec je kot prvi v zgodovini šempetrske bolnišnice operiral poškodbo hrbtenice
Marko Dobravec, dr. med., specialist kirurg travmatolog, ki je bil prej zaposlen na Kliničnem oddelku za travmatologijo UKC Ljubljana kot član ekipe za oskrbo poškodb hrbtenice, se je pridružil ekipi travmatologov v šempetrski bolnišnici. In takoj začel orati ledino: kot prvi v zgodovini je v naši bolnišnici operiral poškodbo hrbtenice. Ker je odličen sogovornik, smo z njim naredili daljši intervju, ki vam ga bomo predstavili v dveh delih.
V naši bolnišnici ste začeli s kirurško oskrbo poškodb hrbtenice. Gre za veliko stvar? Prvič v zgodovini bolnišnice …
Operirali smo pacienta, ki je imel nestabilno poškodbo hrbtenice in še številne druge poškodbe. Bil je problematičen za transport in ker smo imeli možnost, smo ga v celoti oskrbeli pri nas. Poleg poškodbe hrbtenice je utrpel še zlom medenice, kolena in ključnice, imel pa je tudi hudo poškodbo prsnega koša. V tej bolnišnici do mojega prihoda hrbtenic niso operirali, zato se strinjam, če rečete, da je to začetek nečesa novega.
Direktor šempetrske bolnišnice Dimitrij Klančič in prejšnja strokovna direktorica Jasna Humar, prav tako sedanji v. d. strokovnega direktorja Erik Sedevčič, so izjemno naklonjeni zamisli, da bi bolnišnica v bodoče omogočala oskrbo poškodb hrbtenice. O tem smo se pravzaprav pogovarjali že pred mojim prihodom v Šempeter. Ta prva operacija je bila kar prijetno presenečenje, saj sem pričakoval več zadreg in težav. Taka operacija je namreč res kompleksno početje.
Potrebuješ veliko ekipo, v kateri mora vsakdo prispevati svoj kamenček v mozaik. In prvič je vse novo: položaj bolnika, razpored ekipe in aparatur v operacijski dvorani, sedem tas novih instrumentov, posebne rentgenske projekcije… Bila je res prijetna izkušnja, saj so se vsi sodelavci (bolničarji, mavčarji, anesteziološka ekipa, radiološki inženirji, inštrumentarke) izjemno dobro pripravili in znašli. S tako predanimi in profesionalnimi sodelavci je res užitek delati!
Boste lahko v prihodnje oskrbeli vse poškodbe hrbtenice?
Uf, nikakor! Želimo si, da to seme, ki smo ga posejali v šempetrski bolnišnici, vzklije. Trenutno smo še v fazi nabave inštrumentov. Prvo operacijo smo opravili s pomočjo donatorja. Čakamo, da se izvedejo postopki naročanja in nabave. Potem bomo razširili spekter poškodb, ki jih lahko v naši bolnišnici oskrbimo. Vendar pa so poškodbe hrbtenice zelo raznolike. Eno so poškodbe hrbtenice pri onkoloških bolnikih. Teh bi lahko precej oskrbeli tukaj, saj imamo hematološki oddelek z dobro diagnostiko.
Potem imamo poškodbe hrbtenice pri sicer zdravih ljudeh. Te so lahko z nevrološkimi izpadi ali pa brez. Tiste, ki imajo nevrološke izpade, je treba oskrbeti takoj. Dokazali smo, da je za pacienta končni rezultat boljši, če se to naredi znotraj osmih, še bolje znotraj šestih ur po poškodbi. Tega zdaj tukaj ne moremo zagotoviti, saj je treba imeti toliko spinalnih kirurgov, da imaš vsak dan nekoga na voljo, 24 ur na dan. To smo v Ljubljani imeli. Taki pacienti bodo zato še zmeraj napoteni naravnost v UKC. Najbolje takoj s kraja nesreče.
Ostanejo še tisti ponesrečenci, ki nimajo nevroloških izpadov in potrebujejo stabilizacijo hrbtenice. Vse te pa bi lahko oskrbeli tukaj. Ker pri tej vrsti poškodbe ni pomembno, ali je pacient operiran danes, jutri ali pojutrišnjem. Se v bistvu nič ne spremeni. Lahko počaka. Se ne dela nobena škoda. Tu poskrbeti za te paciente, da jih ne bi bilo treba voziti v Ljubljano, je naš ambiciozni načrt. Pomembna pa je tudi lokacija poškodbe. Imamo inštrumentarij za oskrbo prsne in ledvene hrbtenice. Za oskrbo poškodb vratne hrbtenice pa je potrebno imeti veliko dodatnega materiala. In ker je teh poškodb relativno malo, ne bi bilo smiselno kupovati opreme, saj se to finančno ne bi izšlo. Zato tega skoraj gotovo ne bomo delali.
Naš operacijski blok se pospešeno modernizira. Nabavili smo novo operacijsko mizo za ORL operacije, nov endoskopski videostolp, dva nova anestezijska aparata, nov artroskop. Dober signal za prihodnost?
Vsekakor pohvalno. Kirurgija se intenzivno razvija in investicije so nujne. Oprema se iztroši, pa tudi zastara. Tudi novim operativnim tehnikam je treba slediti z infrastrukturo.
Kot travmatolog ste razpeti med štiri delovišča: delate v urgentnem centru, v operativnem bloku, v ambulanti in na oddelku. Kje delate najraje?
Ko sem bil mlad kirurg, sem si mislil, da hočem delati kirurgijo zato, ker tam pacienti spijo in se ni treba pogovarjati z njimi. Ti narediš svoje delo in to narediš tehnično dovršeno, pa si zmagal. Starejši ko sem, pa vedno bolj uživam tudi v kontaktu z ljudmi. Zelo rad delam tako v ambulanti kot na oddelku. Še vedno rad operiram in sem rad v operacijski, saj to zame vedno znova predstavlja velik izziv. Tudi na urgenci rad delam, ker je tam pač prvi stik s človekom. Je diagnostičen izziv. Pacient je v zelo posebnem stanju, ker je popolnoma nepripravljen na nekaj, kar se mu je zgodilo. In je spet izziv. Vsako moje delovišče mi je na svoj način drago.
Mora biti travmatolog hladen kot špricar, ko vidi pred seboj hudo poškodovanega človeka in skuša rešiti njegov problem? Ali je to pri vas že postala rutina?
Določeni postopki seveda morajo biti rutina. Upoštevati je treba točno določene protokole. Seveda je nujno imeti znanje, pa tudi izkušnje. V tem smislu je dobro ohraniti hladno kri in trezen razum. Sicer pa je zelo malo situacij, ko bi bil pri delu hladen kot špricar, kot da bilo delo samo tehnična izvedba. Imamo vendar opravka s človekom. Čeprav so mnenja deljena, sam ne verjamem, da bi zdravnik moral biti objektiven, hladen in samo razumarski, tehnicističen. Prav je, da vedno ohrani človečnost, ker delamo z ljudmi.
Kaj največkrat obravnavate: poškodbe v prometnih nesrečah, padce v gorah …
Če govoriva o težkih poškodbah, je ogromno športnih poškodb, pa tudi prometnih in delovnih nesreč. Poleti so motoristi, jadralni padalci, pa alpinisti, pozimi so smučarji. Od rednih tipičnih pacientov so potem tu še obiralci češenj, babice, ki na lestvi pomivajo okna ali obešajo zavese, vseh vrst sprehajalci po ledenih pločnikih … le pacienta, ki bi padel s pručke, še nisem imel.
Se lahko zdravnik navadi na takšne hude poškodbe? Ali se vas to vsakič znova dotakne? Saj niste robot … ker imate čustva kot vsak drug človek …
Če se te vsaj malo ne dotakne, nekaj ni prav. Ne mislim na to, da bi šel v kot in cel dan jokal... Ampak kakšna zgodba se ta pa absolutno dotakne. In kakšne tudi nikoli ne pozabiš.
Še posebej pri otrocih?
Absolutno, prav to sem hotel povedati. Sploh smrt otroka. To so trenutki, ki jih res ne pozabiš.
Ali pa če denimo otrok zaradi poškodbe hrbtenice pride na voziček?
To je sicer zelo redko. Bolj pogosto se zgodi, da se na vozičku znajdejo mladi odrasli ljudje. Potem jih tudi spremljaš naprej. In če nisi hladen kot špricar, se povežeš s tem človekom, ki je v tvoji oskrbi. Spremljaš to zgodbo v širšem kontekstu. Kar se poškodb hrbtenjače tiče, so te spremembe v življenju res velike. Takšna poškodba vpliva na celotno pacientovo življenje. Ne samo to, da ne more hoditi. Spremeni se prav vse: spremenijo se odnosi, spremeni se možnost zaposlitve, spremeni se socialno življenje. Vse te stvari se do neke mere podrejo.
Potem je treba življenje postaviti na novo. Ker to ni konec zgodbe, ampak v bistvu začetek nove zgodbe. Mene osebno zanima ne samo to, kako ljudje po taki poškodbi in operaciji funkcionirajo fiziološko, ampak tudi to, kako se potem znajdejo v življenju. Na nek način sem vključen v veliko takšnih zgodb. Se te dotaknejo. Pa ne nujno samo na tragičen način. Tudi iz zelo hudih nesreč pridejo včasih zelo lepe zgodbe.
V takih primerih ste tudi velika podpora staršem in širši družini poškodovanca …
Moraš biti, kdo pa bo? Predvsem zato, ker je pri poškodbi hrbtenjače za večino ljudi to pravzaprav njihov prvi kontakt s to patologijo, s tem stanjem. Nekaj malega vedo iz kakšnega filma. Mi imamo izkušnje, kako se statistično takšna poškodba na dolgi rok obrača. Vemo, kaj sledi takšni poškodbi. Vemo, kaj bo družini takšna ohromelost prinesla. Kaj bo poškodovanec še lahko počel in česa ne bo mogel. Včasih lahko predstaviš malo bolj svetle plati in malo manj temne, ki jih sami v tistem trenutku ne vidijo.
Ne moreš obljubljati čudeža, ne moreš obljubiti, da bo vse kot prej. Lahko mu pa poveš, da bo na primer lahko vozil avto, da bo lahko živel popolnoma samostojno življenje. Da bo lahko imel družino. To so stvari, ki jih oni takrat ne vidijo, saj se znajdejo v nekem črnem obupu. Iz znanja in izkušenj, ki jih imamo, jim lahko predstavimo njihovo sliko v prihodnosti.
Kako se lahko zberete, ko imate na operacijski mizi pred seboj človeka, ki ga poznate? Morda celo ožjega sorodnika, prijatelja … Odklonite takšen poseg?
Pred nekaj leti sem operiral svojo mamo, ko je v prometni nezgodi utrpela poškodbo hrbtenice, pa nisem imel nobenih posebnih težav. Lahko se zbereš. Če znam to narediti za vsakogar, lahko naredim tudi za nekoga, ki mi je pri srcu. Za samo operacijo sicer ni težje, a zmeraj mlajšim kolegom svetujem, naj svojih ljudi ne zdravijo. Ker se drugače odločaš, drugače razmišljaš. Operacijo tehnično narediti ni problem, za zdravljenje pa je bolje, da ga prevzame drug zdravnik.
Pa poglejva malo v vašo mladost. Kdaj ste se navdušili za področje hrbtenice? Na medicinski fakulteti?
Za področje hrbtenice sem se navdušil že v gimnaziji. Eno poletje sem preživel z Zvezo paraplegikov. Kot prostovoljec sem šel z njimi na morje v Pineto, da sem pomagal njihovim oskrbovancem. Tam sem prvič prišel v stik s poškodbami hrbtenjače. In takoj začutil, da se hočem ukvarjati prav s tem.
Kje je slovenska travmatologija, če jo primerjate z evropsko in svetovno sceno?
Slovenska travmatologija je po stroki in po tem, kaj znamo narediti, absolutno primerljiva s katerokoli zdravstveno ustanovo na svetu. V Ljubljano denimo pride zelo veliko tujih turistov, ki se pri nas poškodujejo. Odziv, ki smo ga od njih dobivali, je bil brez izjeme zmeraj zelo pohvalen. Tudi naši kolegi v tujini nimajo pripomb na naše delo, saj naredimo vsaj tako dobro kot kjerkoli drugje. Pacienti pa so zmeraj navdušeno pohvalili celotno oskrbo in naš standard v bolnišnici. Spominjam se poškodovancev, ki še niso bili sposobni za odpust domov in smo jih premestili v njihove domače bolnišnice, denimo v Anglijo ali Francijo, pa so nam pisali in žalovali za bolnišnico v Sloveniji, ker jim je bilo pri nas neprimerno lepše kot doma.